Ni Božiča brez potice. Radi imamo z makom, orehi, lešniki, letos pa sem poskusila pripraviti tudi pehtranovo. Imam en recept pa vsakič uspe drugače. Vedno se mi kaj zalomi. Enkrat preberem namesto 0,5 dl mleka 500 ml mleka in potem se čudim, zakaj je testo tekoče. Potem notri stresam moko, da bi testo le postalo kompaktno in voljno za obdelati. Edino to me rešuje, da imam zdaj kuhinjskega robota, ki meša namesto mene. Drugič pozabim sol ali pa sladkor. Skratka, peka potice je vrtiljak, enkrat gor, drugič dol,…
Nekoč me je znanka, ki je prišla na delavnico peke potice pomirila in dejala, da je v njej toliko dobrih sestavin, da mora biti okusno. In se strinjam z njo. Izgled je že stvar okusa,… pomembna je vsebina, potem pa je tudi izgled lep.
Še ena zgodba mi je ostala v spominu, ko sem znancem razlagala, da smo imeli delavnico peke velikonočne potice. Res je bila udeležba 50+ in 80% udeleženk še nikoli ni pekla potice. Znanec se je pošalil in rekel, da bi vsem gospodinjam, ki ne znajo speči potice vzeti slovensko državljanstvo. Nasmejali smo se do solz.
Kot vedno se je zapletlo tudi pri peki tokratne potice. Spomnila sem se zjutraj, da je Božični večer in bi bilo dobro imeti zvečer potico. Potem sem se spomnila, da imam le 200 g mletih orehov in nimam časa, da grem v Duplje k mami, da mi jih zmelje. Tudi kvas je bil še v hladilniku, prav tako mleko… Ah… zamahnila sem z roko in si rekla:” Kar bo, pa bo”, in se lotila peke potice.
Tokrat sem uporabila recept za testo:
500 g bele moke
2,5 dl mleka
100 g kisle smetane ali 1 dl olja
1 kocka svežega kvasa (20 g)
3 žlice sladkorja
3 rumenjaki
3 žlice ruma
Vso moko stresem v posodo in naredim luknjico. Vanjo natrosim kvas, žlico sladkorja in nekaj mleka, da prekrije kvas. Pustim 20 minut, da kvasni nastavek začne vzhajati. Potem dodam mleko, sladkor, sol, rum, rumenjake, kislo smetano alu olje in zmešam. Mešam toliko časa, da se testo ne prijema več rok in posode. Pustim vzhajati 1-2 uri. Med čakanjem pripravim nadev.
Izbira nadeva je odvisna od trenutnega počutja in zaloge sestavin. Moj tast je zlata vreden, kar se tiče maka, orehov in lešnikov, saj nam jih prinese domače iz Vojvodine in prav škoda bi bila, da jih ne bi uporabila. Če pa vem, da pečem za naša župnika, imata rada makovo ali orehovo potico.
Orehov nadev
300 g mletih orehov
200 g mletega sladkorja
1 dl ovsene sladke smetane
2 žlici ruma
3 žlice evrokrema (temnega ali svetlega)
2 žlici medu
3 beljaki (sneg iz beljakov)
1 pest z valjarjem zlomljenih orehov
1 velika žlica mletega cimeta
Skutin nadev s pehtranom
3 žlice puste skute
3 žlice belega evrokrema
1 žlica kisle smetane
2 žlici pehtranovih listov
3 beljaki (sneg)
Makov nadev
400 g mletega črnega maka (da, tudi beli obstaja!!)
2 dl toplega mleka
1 žlica masla
3 beljaki (sneg)
2 žlici mletega sladkorja
4 žlice evrokrema (beli ali temni)
cimet, klinčki po okusu
Verjetno boste vprašali, če naredimo vse nadeve. Ne, ni potrebno. Za tako količino testa zadošča ena varianta ali samo orehov, ali samo makov ali samo skutin nadev. Skutin je zelo tekoč, zame je prava umetnost, da potico zavijem, da mi vse ne steče ven. Ampak brez zadrege in skrbi, kar steče ven, mirno poližite in pojejte. Je okusno!
Imela sem srečo, da je Klara ta dan dolgo spala, tako sem lahko v miru med čakanjem, da testo vzhaja, ker ni in ni vzhajalo po pričakovanjih, skuhala še kosilo. Ko se mi je zdelo, da je čas, da testo razvaljam in ga nadevam, sem ga vzela ven in zvrnila na pomokano površino.
Lani mi je Živa spekla tri pekače za potico, ki so manjši, zato sem testo dala na polovico in ga obdelala le pol. Razvaljala sem ga v krog, nadevala, zavila, namastila pekač in povitico položila vanj. Enako sem ponovila z drugo polovico testa. Vzela sem v roke dolgo palico in celo potico prebadala, da bi vzhajala enakomerno in da spustiš zrak ven. Zopet sem pustila vzhajati 1 uro. Vzhajanje je bilo na prevročem, zato mi je na straneh počila. Ampak ni bil razlog, da je ne bi pojedli. Pekla sem jo na 180 stopinj v ogreti pečici in 40 minut.
Peko sem zaključila ob štirih, potem smo se preoblekli in se odpravili praznovat po tradiciji k mojim staršem. Slikala sem jo šele čez dva dni, ko sem se spomnila, da bi jo lahko ovekovečila. En kos je bil orehov nadev, drugi pa pehtranov… in nastala je lepa fotografija prelepega metulja, zaščitnega znaka našega društva. Okus je bil odličen, izgled pa,… vsake oči imajo svojega malarja!
