Na poti smo od 25.6.2019. V Kastoriji, grškem mestecu ob jezeru Orestiada ali kar Kastoria, smo se ustavili na poti v Albanijo. Da pretegnemo noge in pojemo pozno kosilo.
Potovanje z avtov je odlična priložnost, da se ustaviš na poti do cilja in se ozreš po deželi, kaj ponuja. Nisem uspela prej raziskovati to mesto, ampak sem na internetu odkrila povezavo do restavracije, ki naj bi imela okusno hrano in lep razgled na jezero. Če koga zanima zgodovina, naj si jo poišče pri stricu Googlu. Jaz vam povem naše dogodivščine in moje občutke.
Mesto je zgrajeno v hrib. Stavbe so podobne kot na Ohridu. Lesena velika okna, obrobljena z temnim lesom. Ulice ozke in strme.
Spuščali smo se k jezeru in sledili navigaciji. Kar naenkrat nas je vodilo le še po ozkih ulicah, kjer je opaziti parkirana vozila, ampak cesta je tu kot nekoč, tlakovana s kamenjem. Kamenje je že milijonkrat povoženo in gladko in na trenutke me je zaskrbelo😨, kako se bomo po tej poti vračali nazaj. Pa ni bilo panike, obstaja tudi druga pot. Hvala Bogu!😯
Ko smo stopili iz avta, parkirali na makedamskem parkirišču ob jezeru, smo opazili gosi, ki so se prosto sprehajajo na okoli. In res, v restavraciji opazimo fotografije gosi, torej je to neka posebnost tukajšnega ekosistema. Pa da ne pozabim, ko smo se vozili smo opazili, da tu živijo v naravi ob jezeru in v trstičju pelikani! Res čarobno!☀
Po kosilu in sladoledu, smo se napokali nazaj v avto in pravac za Pogradec v Albaniji. Otroke priveževa in se peljemo ob jezeru nazaj proti avtocesti. Ogledujem si trgovine in opazim, da prodajajo krznene in usnjene izdelke. Potem sem prebrala, da je tu središče in izvor prvih posrednikov krzna v Nemčiji. Med tem zagleda soprog zopet gosi in pelikane. Ustavi se, vzame fanta s seboj, da gredo poslikat to čudo. Meni pa predlaga naj previjem našo dojenčico.
Parkirali smo ob cesti in na voznikovi strani je bil promet gost. Prav tam imamo lupinico. Klara je že nestrpno čakala, da jo rešim pokakanih pleničk. Jaz odprem vrata na svoji strani in vstopim v avto, da jo vzamem ven. Vrata pustim priprta in pozabim, da se ta iz varnostnih razlogov od znotraj ne morejo odpreti. Ok. Vzamem otroka ven, in v tistem se vrata zaprejo. Ker imamo na zadnji klopi tri otroške sedeže, in v roki držim pokakanega dojenčka, ki mu drekec teče iz vseh lukenj, tudi po moji roki, je ne morem odložiti. Nervozna pogledujem po fantih, ki se sproščeno in z nasmehi slikajo z gosmi. Počasi, z užitkom. Škloc, Škloc,… še ena fotka tako, pa druga drugače in tako naprej. Jaz besna 😠😠😠, kako nisem pomislila, da pustim vrata bolj odprta, da se ne bi zgodila taka situacija… Klare ne morem nikamor odložiti, na sprednji sedež ne morem zlesti, ker sem nerazgibana in razmišljam, le kdaj pridejo fantje, da me rešijo ujetosti v mojo jezo in avto. Maham z otrokom, poskusim jo zdaj sem, zdaj tja odložiti, pa ne gre. Če jo stisnem k sebi, si namažem drekec še po majici, zato jo držim od sebe stran. Začnem panično mahati fantom, naj pridejo že vendar nazaj in vidim po očeh soproga, matr je tečna! 🙄😕😡 Pa so le prišli 😥, mi odprli vrata in potem sem se pomirila,…no zdaj pa lahko stopim vem in uredim otroka.😰
Ko sem pomislila nazaj, je bila situacija smešna 😅😅😅😅za opazovalca, meni pa za umret. Ampak konec dober vse dobro, imamo slike z znamenitimi Kastorijskimi gosmi in fanta doživetje, da sta videla pelikane v živo!🤗🤗🤗 Samo to šteje! Umazana ritka pa je tudi že čista in mirno zaspala 😴😴😴😴do naslednjega pit stopa.
Dodaj odgovor