Joj, sem kar malo nervozna, ko pomislim na svoje zmenke med 25 in 27 letom.
Sveže sem se razvezala in bila samska kako leto. Bile smo štiri prijateljice, kot Sex v mestu iz različnih svetov. Ena poročena, tri pa samske. Ena samska je rada slikala svoje mednožje in si ga ogledovala ter razmišljala, kako bi bilo dobro, da si ga depilira, da bi bilo moškim bolj všeč. Druga samska je bila v zvezi z dolgočasnim inetelektualcem, ki ni hotel zapustiti gnezda svoje mame in ni vedel, kaj bi sploh počel z žensko. Tretja samska pa je bila mična za marsikoga, ampak noben ni bil čisto pravi. Saj je poskušala, vendar je vedno nekaj bilo narobe, da se zadeva ni obnesla.
Tako smo se en petek spet dobile pri meni doma. Malo že naveličane tem, kako najti pravega. Pa se je tretja samska domislila, da obstaja en portal na netu, kjer se predstaviš, poveš, kaj rada počneš, obesiš svojo sliko in moški te kar klikajo. Tako spoznaš nove ljudi, saj če si toliko časa samska, opaziš, da se večinoma vrtiš v krogu enih in istih ljudi. Že med pogovorom smo se obesile na računalnik in preverjale, kak portal to je. Jaz sem bila vedno za novitete, zato smo oblikovale moj profil.
Poiskala sem eno sliko iz Arboretuma, saj se mi je zdelo, da bom lepša z rožami v ozadju. In napisala: “Sem zahtevna strelka, ki ima rada potovanja in uživa v življenju.”
In takoj je bila reakcija na oglas. Moški so se začeli oglašati, in tudi jaz sem večinoma prva naredila kontakt. Seveda je zanimivo klepetati in se pustiti osvajati, vendar bila sem tudi za resno akcijo, da si poiščem fanta. Odločila sem se tudi za zmenke. Moje pravilo je bilo: zmenki takoj po službi, na javnih mestih in samo eno uro za enega fanta, ki sva se srečala prvič. Imela sem razpored, enega ob 17.00 za Bežigradom, eden ob 18.30 v Cityparku in eden ob 19.30 v centru mesta. In tako se je odvijalo…
Spomnim se enega ekonomista, ki je ves čas govoril o sebi, svojih potovanjih, svojem stanovanju, svojih dosežkih,… O moj Bog, po 45 minutah sem se pobrala z izgovorom, da sem popila kavo. Drugi je bil ljubitelj vere in je iskal izključno pripadnico te vere in se me je usmilil za zmenek z izgovorom, da sicer ne mara rdečelask, ampak naj mi bo. No, potem je še okleval ali bo plačal pijačo ali ne. Za bruhat!
Potem pa se je pojavil eden, ki pa mi je najprej poslal vabilo v ebox. imel je zanimiv poklic. Rekel je, da ima veliko časa, ki mi ga lahko posveti in da bi me rad spoznal. Kar precej sva se dopisovala, preden sem z njim šla na zmenke. Povabil me je na predstavo, vendar on dela, se pa dobiva po predstavi, mi je predlagal. Poslal mi je tudi svojo sliko in na prvi uč, mi ni bil všeč. Res pa je, da sem uživala ob njegovih emailih in pozornosti, ki mi jo je namenjal. Res se mi je posvetil, kot do takrat morda le še nekdo.
Predstava se je začela. Ves čas sem razmišljala, kakšno bo to srečanje. Nekaj v meni, me je zadrževalo nazaj in ko je prišlo do prve pavze, mi je srce začelo hitreje biti. Iskreno prestrašila sem se. In imela sem res veliko srečo, saj je pred mano sedel visok moški, ki med pavzo ni še nikamor. Tam je sedel, meni pa omogočal, da sem se skrila za njim in opazovala tega mladeniča, ki je čakal in iskal mene. Nisem se ganila, le sem in tja sem pokukala izza mojega skrivališča, da sem preverila, ali se človek še trudi. In se je do zadnjega daha. Še preden so začeli ponovno igrati je pogledal na svoj telefon, morda je preverjal, ali sem mu kaj sporočila, da me ne bo…
Po končani predstavi sem smuknila domov. Takoj sem prižgala računalnik, da preverim, kaj se dogaja, ali je pustil kakšno sporočilo. In me je že čakal… “Si bila na predstavi”, ga je zanimalo. “Seveda, sem, odvrnila. Opazovala sem te, medtem ko si ti iskal mene.” In tako sva se zmenila za pravi zmenek…
Dodaj odgovor