Poleti smo obiskali našega prijatelja Vladico v Beogradu. Predstavil nam je svojo zaročenko Olgo. Veselili smo se povabila na poroko, ki smo ga prejeli pred novim letom. Poroka bo 22.2.2020 v pravoslavni Vaznesenjski cerkvi (cerkev Nebovzetja) in na matičnem uradu v Beogradu. Žur pa v Hotelu Majdan, ki je luksuznega slovesa med domačini.
Z otroci smo se zelo veselili tega dogodka in smo se nanj tudi pripravili. Nakupili smo lepih oblek, čevljev in se poučili o bontonu za mizo.
Spomnim se svojega prvega letovanja s teto in sestričnama v Bernandinu v Portorožu. Teti je bilo tako nerodno, kako sem držala pribor, da se še danes spominjam tega dogodka.
Mi smo se predvsem osredotočili na to, kako jemo. Da v usta ne trpamo veliko hrane in da jo dobro prežvečimo, pred novim grižljajem. Naši otroci obožujejo meso in krompir, zato vemo, kako tako slastno kosilo pomlatijo doma. Dogovorili smo se, da za mizo lepo sedimo, na celi zadnjici, in smo obrnjeni k mizi dokler jemo. Četudi je hrana okusna in smo se zelo najedli, ne rigamo za mizo, med pogovorom pa ne uporabljamo grdih besed. Po hodnikih hotela ne kričimo in vpijemo. Ja, navodil je bilo kar nekaj.
Priprave
Naš prijatelj Vladica upravlja z nekaj stanovanji v Beogradu, vendar ga ob tej priložnosti nismo obremenjevali s tem. Nekaj tednov prej sem preverila ponudbo nočitev na Booking.com in našla par ulic stran čudovito stanovanje prav za našo družino.
Poroka je bila v soboto, zato smo se odpravili v petek ob devetih. Laslo je poskrbel za prtljago in napakiral avto do zadnjega diha. S seboj smo imeli tudi posteljico, posteljnino, grelec vode, tricikel za Klaro. Opremljeni za v vojno.
Na poti
Pred nami je bilo 400 kilometrov. Pot je potekala brez težav. Prehodi na mejah so bili tekoči. Ustavili smo se na Hrvaškem ob avtocesti na počivališču, kjer smo šli na wc in postali za 20 minut. Wc je bil sicer starinski ampak čist in ni mi bilo težko plačati 4 kune za dve osebi. Otroci so se malo lovili na travniku, toliko, da so pretegnili noge in potem nazaj v avto.
Naslednji postanek je bil daljši okoli 13.00 in namenjen kosilu. To je preizkušena gostilna na počivališču Brodski Stupnik. Restavracija se imenuje Ribarska kuća. Natakar je bil zelo prijazen in hrana kar okusna. Naročili smo menije z mesom in krompirjem, dobili še juho in palačinke. Res je bilo ogromno hrane, ki smo jo vzeli še za na pot.
Ostala nam je še zadnja tretjina poti in če bi prišli v Beograd prej, se ne bi vozili zadnjih 10 kilometrov eno dobro uro. Sreča, da so bili otroci mirni in potrpežljivi, posebej enajst mesečna Klara. Ob 17.30 smo bili na cilju.
Sprejem v apartmaju Vila Branka
Kako dobro, da obstajajo navigacije. Naš garmin nas je pripeljal direktno do našega počitniškega doma na Mikenski cesti 15. Sprejela sta nas prijazna gostitelja in naju z Laslom počastila z domačo črno kavo otroke pa s čokolado. Stanovanje je bilo trisobno, čisto, ogreto in opremljeno kot za dom. Blizu, 20 m stran, imajo igrišče za otroke in še malo naprej mali market za najnujnejši zajtrk.
Pred večerom smo odšli še na en sprehod po okolici, potem pa večerja in spanje.
Naslednje jutro smo se dogovorili, da nam pokažejo, kje je bencinska črpalka in cvetličarna. Kupili smo rože za nevesto. Potem pa smo še poiskali kios z burekom, da smo imeli obilnejšo malico pred poročnim kosilom.
Sledilo pa je še eno presenečenje. Gostitelja imata dva otroka. Mlajša hči Maša je pravi zaklad. Uredila mi je pričesko in me naličila. Tako lepo, da sem si bila prav zares lepa. Pomagala mi je obleči našo Klaro, da smo se med tem časom uredili še ostali. Tudi fanta sta lepo izgledala. Imela sta oblečene hlače, srajco, metuljčka in sako.
Napočil je čas za odhod. Tu sem ugotovila, da sem doma pozabila svoj plašč, ki bi se podal k obleki. Pomislila sem, da žal ne bom nikoli popolna, saj mi vedno zmanjka en detajl. Vdana v usodo lepega izgleda se nisem dala preveč motiti. Nadela sem črno bundo z mislimi, saj sem iz tujine in s tremi otroci, je že uspeh, da sem sploh tu.
Obred
Lokacija cerkve je bila od nas oddaljena slabih 5 kilometrov. Ampak to je Beograd. Lahko obtičiš v gneči na avtocesti in potem je 5 kilometrov kot bi se vozil 50. K sreči smo prišli pred časom, le dva otroka sta zaspala in spala…. Po čudežu sta se zbudila par minut pred ceremonijo. Med tem pa sem se uspela slikati…
Izpustila bom del, ki se nanaša na spodbujanje mlajšega dojenčka, da ostaneva do konca obreda v cerkvi…. in na kratko o obredu.
Ves čas pravoslavne cerkvene poroke je pel zbor Gospod, blagoslovi… Obred je v dveh delih: zaroka in poroka.
Najprej sta bila mladoporočenca v župnijskem delu. Obred sta vodila dva duhovnika, ki sta med obredom blagoslavljala s kadilom. Tu sta si mladoporočenca nadela prstane. V drugem delu, so se premaknili na sredo cerkev k oltarju. Na glavo sta dobila vsak svojo kronico. Duhovnik ju je vprašal, če sta prepričana, da želita eden drugega in da nista zvestobe obljubila še komu. Potem sta mladoporočenca dala sveče poročnima pričama. Mladoporočenca sta spila vino iz keliha in duhovnik si je povezal roke s štolo. Za tem so šli okoli evangelija v krogu, duhovnik, za njim pa mladoporočenca ter priče in molili. Sneli so kronice kot simbol mučenistva. Ko je bil ta del zaključen pa je sledila pridiga. Tako nekako sem doživela…
Najbolj me je prevzela misel, da je moški glava, žena pa vrat njunega zakona. S tem se je zaključila poročna slovesnost. Mladoporočenca smo počakali pred cerkvijo in odpeljali smo se na žur.
Žur
Bistvo vsake poroke je zabava. In res je bilo super. Na vratih nas je sprejela hostesa in povedala, pri kateri mizi sedimo. Na mizi je bila že hrana. Nisem se obotavljala ampak naložila najprej otrokom potem sebi. Vsi smo uživali.
Prišel je natakar, ki je skrbel za našo mizo in prinesel pijačo. Za uvod sem naročila viljamovko, potem vodo. Odpila sem pol viljamovke in se obrnila okoli in spet zagledala poln kozarec. Ni mi bilo takoj jasno, ampak potem se mi je le zjasnilo, da natakar skrbi, da imamo gostje ves čas polne kozarce. Naša fanta sta se končno napila breskovega soka, da sta imela trebuhe polne še naslednji dan…
Glasbebiki so igrali neprestano. Enkrat o omenili pavzo pa sta ravno prišla v dvorano mladoporočenca in muzika je igrala dalje. Seveda otrokom je bilo zabavno na odru. Cel večer so me vlekli na plesišče in ne spomnim se, kdaj sem se toliko naplesala. Še dojenčica, ki je pravkar shodila, se je ves čas vrtela po plesišču. Enkrat je bila v naročju pri enen, drugič pri drugem, potem na tleh…, ko smo zagledali natakarja nositi nov hod hrane na mizo pa smo plesišče zapustili in tako naprej.
Ko imaš otroke spoznaš mnogo več ljudi, mnogi te opazijo, ko niti ne pričakuješ in na koncu, ko smo odhajali sta bila mladoporočenca navdušena, koliko otroci zdržijo.
Torta in trubači
Vrhunec večera pa je bila seveda torta. Vsi smo jo čakali. Ko so jo pripeljali k mladoporočencema, sta odrezala dva slavnostna kosa, potem pa so prišli trubači.
Ojoj, to je bil hrup! Ampak dober. Cigani so trobili v ritmu. Če so opazili, da brskaš po žepu, so bili že pri tebi. In če si res brskal po denarnici in ne zaradi robca, da si usekneš nos poln dima, so ti z veseljem trobili, kolikor si plačal. Eden je na bobnih imel mobilno številko avstrijskega operaterja. Verjetno živijo v Avstriji in tukaj igra na porokah. Možno.
Tudi ta hrup je pojenjal in glasbeniki so imeli pavzo. Nikoli prej še nisem bila na poroki, kjer so glasbeniki toliko časa igrali, peli vrhunsko in raznoliko glasbo. Same pohvale!
Zdaj je bila ura že okoli pol deset zvečer in vsi po vrsti smo bili že precej utrujeni. Komaj sem se privlekla do avta, noge sem prvič začutila, kako me bolijo, v avtu sem sezula še čevlje in če ne bi bil februar, bi se do stanovanja sprehodila kar bosa.
Za konec
Doživetje pravoslavne poroke je bilo lepo. Če bi jo primerjala z Vojvodinsko madžarsko, sem pogrešala le sladice, ki pa konec koncev niti niso manjkale, saj je bilo hrane v izobilju.
Dodaj odgovor