Začelo se je nepričakovano. Iskala sem iskreno ljubezen. Iskala sem nekoga, ki me bo imela rad, ki me bo oboževal, ki mu bom zapolnila njegovo srce, ki bo videl prihodnost z mano in ne s svojo službo, ki me bo sprejel tako, kot sem. Včasih prijazno, včasih zoprno, z vso mojo preteko prtljago, brez pričakovanj kdo sem, čigava hči sem, čisto preprosto,,, mene, golo brez nalepk, z dobrimi in slabimi lastnostmi.
Bila sem zelo osamljena in razočarana nad življenjem in takrat je vstopil v mojo osamljenost Najob. Najprej je tudi imel predsodke o tem, čigava sem. Z vsakim najin srečanjem pa je priznal, da me je narobe ocenil. Da sem dekle, ki ve, kaj želi od življenja. Ne more mi obljubiti tega, kar iščem, lahko mi pa polepša življenje. In mi ga je.
Pokazal mi je ljubezen, naklonjenost, varnost in predvsem spoštovanje do moje biti, ki je kar jokala od ran življenja. Povrnil mi je občutek vrednosti kot ženske, ki je bila poteptana in se je niti nisem zavedala. V meni je obudil vero v pravo ljubezen. To je bila njegova poslanica v najinem kratkotrajnem razmerju, ki prvič ni temeljilo na spolnosti in užitkih. Temeljilo je na globini doživljanja osebe in spoznavanju prave intime med dvema. Bil je moja opora, da sem si opomogla in sprejela tudi sebe v vsej svoj široki paleti.
Začela sem novo poglavje ljubezni. Poiskala sem si moškega svojega življenja. Za vedno.
(Hvala za vijolice: Bilbi)
Dodaj odgovor