Dragi bralec. Poznaš to besedno zvezo…okoli rit v varžet? Eh, na misel mi je prišla v tistem trenutko, ko smo zalutali v Zgornjo Kungoto, se ustavili pred Avstrijsko mejo in čukasto gledali, pa kje za vraga sploh smo! 🥴🤣
Ja, začelo pa se je takole….
Moj soprog v zadnjem hipu (beri: do 2 dni prej) izve, kako bo za vikend prost. Nekaj mi je namignil že v ponedeljek, zato sem se lotila iskanja idealne vikend avanture. …in je na koncu bila zares avantura.🙈
Najprej da ne zamešam, bili smo na Kozjaku, ne na Kozjanskem. Kozjak je področje nad Mariborom, za Pohorjem, imenovano Koroška. V Zgornji Kapli, spet ne v Železni Kapli, ki je 90 km oddaljena Avstrijska vas, prijazen mladenič Erik in družina, oddajajo vikend hišico. Imenujejo jo Hiša med brezami. Bila mi je všeč, ker ima veliko vrta, je obadana s pašniki in v radiju od 10 km nisem našla nobene druge hiše ali apartmaja za oddajo. Zunaj imajo teraso, kurišče, gugalnico in visečo mrežo. Za otroke pravi raj. Ko pa prideš tja, če se ne izgubiš, ugotoviš, da te obdajajo pašniki, za sosede imaš prijazne kravice in bikce, in kamor ti seže pogled, razgled da te sezuje. Dravske gorice levo, Dravska dolina naravnost, Koroške gore na desno.
Pot iz Gorenjske
Iz Gorenjske je navigacija izbrala več poti. Eno skozi Slovenj Gradec in drugo čez Maribor. Ampak pri slednji nisem opazila, da prečkaš Avstrijo.🤭 Tudi časovno je čez Avstrijo približno 30 minut bliže, če se ne izgubiš. 😉
Prvič v žuvljenju sem se peljala skozi vas Spodnja in Zgornja Kungota. 🥴A ti sploh veš, kje to je? Mi smo se na faksu hecali, da če je bilo nekaj bolj tko tko, ne prevec dobro, ne preveč resno, da je sigurno iz Zgornje Kungote. Pa me je ta vas čisto presenetila.😍 Ne le, da so vinarije in obdelani vinogradi pa velike kmetije vsepovsod, vas je tako lepo urejena, čista, označena, da na trenutke pomisliš, da si v Avstriji. Oznake za šolo, vse cerkve, pošto, občino, ulice, celo pokopališče, urejene hiše,… ni da ni. Ampak ko zapustiš Zgornjo Kungoto, si kar na enkrat pred avstrijsko mejo! Mi smo čist postali trdi. Pa kje smo?🤔 Kje smo zalutali? Kazalo je, da imamo še 10 minut, ampak čez mejo nismo hotli vozit.
Septembra je bila tema že ob 20.00 in mi smo upali, da prispemo pred temo, da se razgledamo, kje smo. Pa nam ni uspelo.😭 Evo Erik je imel še čas, da si je do konca ogledal košarkaško tekmo. 🤪
Iz Zgornje Kungote v Kaplo
Poklicali smo Erika, ki nam je rekel, da smo zašli. V temi ne priporoča vožnjo po Avstriji. Naj se vrnemo nazaj do Maribora. Ojej! Pa kdaj bomo mi na naši idilični lokaciji? 😬 Erik je za nas poiskal najbližjo pot in jo poslal po emailu. Pa če ima hudič mlade, jih mora čuvat…ane. Moja baterija na telefonu je imela 6 %, soprogu pa se je telefon izpraznil, medtem ko smo opazovali sončni zahod in spremljali navigacijo po Kungoti.
Uspela sem si prepisat navodila v zvezek, potem pa smo se parkrat še za vtis vozili po Kungoti gor in dol. Izhoda pa kar nismo našli. Si predstavljaš? Da ne bi pozabili te čudovite vasi in iskali izhod proti Kozjaku. Hvala Bogu, ta nas je res rešil, ko smo našli črpalko. Človek nam je iz prve roke zaupal, kje je naš izhod. Za Kamenico desno, čez tri ležeče policaje in takoj za tretjim levo smer Dravograd. Aleluja, točno tako je bilo! 🥳🥳🥳
Vozili smo se po Dravski dolini in ves čas na levi nas je spremljala reka Drava. Prepoznala sem tudi vse hidroelektrarne, ki sem jih morala v Gimnaziji poznati na pamet, profesor Veber bi bil res ponosen name, če bi jih še danes znala našteti Fala, Vuzenica, Dravograd…
V Ožbaltu pa smo poklicali Erika, kam naprej. Rekel je smer Kapla desno v hrib. Imate še 20 minut do nas. Najmlajša otroka sta na poti omagala, saj smo se vozili že od 18.00, zdaj pa je bila ura 21.10. 🙃 Vozimo gor v hrib, desno gozd, levo gozd. Na prvo žogo me je spominjala na cesto proti Jezerskem. Samo bolj v hrib je šlo. Midva s soprogom sva imela oči na pecljih, da slučajno ne bi zletela kakšna srna na pot. K sreči smo vzeli mojega Fiata, ki je bolj za terenske in panoramske vožnje. Lani smo potovali prav tako na neko kmetijo s kupejem, in je zmanjkalo asvaltirane ceste! ☺Pa naj še kdo reče, da nismo avanturistična familija. Tik pred ciljem pa nam je res skočila ena srna čez cesto. Takrat sem zavpila: “Super, tudi tu se bomi imeli lepo!” In tako je bilo.😉
Na desni nas je čakala osvetljena hiša med brezami. Bila je trda tema, pojma nismo imeli od kod smo prišli, kje smo, kako je visoko, ampak ta skrivnost se nam je odkrila zjutraj… Erik nam je še zvečer zakuril kamin, in pričakalo nas je romantično vzdušje. Otroci so se razbudili in čakala me je še priprava večerje.😽 Pred prihodom smo naročili še domače dobrote iz kmetije (mleko, jajca, kumare, paradižnik in papriko). In to nas je čakalo. 🥚🥒🍅🌶🥛
Spali smo vsi kot ubiti. Otroci so spali na zakonski postelji v svoji sobi, midva pa v svoji sobi. Sobe so v nadstropju. V pritličju je kopalnica, kuhinja, dnevna s kavčem in jedilnica. Naslednje jutro pa smo odkrili še en zunanji balkonček in teraso zunaj ter klopco za popoldansko kavo ali branje knjig. Otroci so uživali v naravi, tekali gor in dol po hribu, nabirali gobe in se gugali na gugalnici in viseči mreži. Za zajtrk smo pripravili domača pečena jajca na oko po tem pa se odpravili raziskivati okolico.
Gori doli naokoli po Kapli
Sprehodili smo se do Odomovega jezera. Tukaj ne najdeš žive duše.🏝 Kak domačin, ki se je prišel spočit, sicer pa nikogar. Če imaš rad mir, je to to. Med potjo smo nabirali robide, tisto leto jih je bilo polno. Vas Kapla ima tudi označeni dve pohodni poti, ena je Za srce, ena pa je Razgledna pot. Pelje te po okoliških kmetijah, mimo kapelic in debelih lip. Na sredi vasi imajo šolo, cerkev svete Katarine in okrepčevalnico Olgo. Ne moreš verjeti, kako ima ena taka okrepčevalnica toliko obiska! Gospa Olga peče tudi pice. Komaj smo prišli do njih, saj je bila zasedena z naročili online. Ko pa je prišel račun, sem za 4 velike pice, 3 ledene čaje in dva švepsa plačala še ne 30 eur. Skratka, priporočam! Kakšna je kava ne vem, ker smo mi šli nazaj v našo hišico in sem nama skuhala kar najino domačo turško kavo. Klara, najmlajša hči je zaspala, soprog si je privoščil branje, jaz pa sem se s fantoma podala na še eno avanturo.
Razgled, da te kap na Avstrijo in Slovenijo
Na razpotju za Kapelo in Odamovim jezerom je en smerokaz za Avstrijo. Naš izziv je bil, priti do meje. Osebnih dokumentov nismo vzeli, saj nam je Erik povedal, da ko prideš do meje, imaš lep razgled levo in desno na Avstrijo in Slovenijo. Mislila sem si, ustavili se bomo pred carino. Hodili smo kakih 15 minut, ko zagledamo tablo Avstrija. In nikogar tam! Prestopimo mejo in za našim hrbtom piše Slovenija! Aja, tu nihče ne čuva meje, tu so le table in prost prehod čez. Fanta sta bila navdušena. Tako kot tudi jaz smo pričakovali z nabito puško čakajoče carinike, ki čuvajo mejo pred begunci. Nič od tega. Ah, ja…🤭
Nazaj po poti h hiški nas je pozdravila gozdna kača. Seveda sem jo slikala, saj sta bila fanta čisto iz sebe, da smo srečali še kačo! Polni vtisov smo jo mahnili nazaj in med potjo nabrali še robid in divjih jabolk.
Za nedeljo smo se pozanimali, kako je s sveto mašo. Ravno je bila prva nedelja v septembru in sveta maša je bila darovana za srečno pot v šolo. Kako je to v teh krajih res primembno, smo izkusili ob odhodu domov, ko je kar na enkrat pred nami priletela cisterna polna mleka. Res je ovinkasta cesta in zato je previdnost in božji blagoslov osnova za srečno pot.
Cerkev krasi freska Svete Mati Tereze, Svetega Roka, blaženega Antona Martina Slomška. Ta cerkvica je nekoč služila mnogim romarjem, ki so romali tod čez. In na koncu maše smo se vsi sprehodili okoli oltarja, da oddamo svoje prošnje ali zahvale po namenu. Res lepa izkušnja. 🙏
Za konec
Obisk Kozjaka je bila prava izbira za miren oddih, v središču gozdov, travnikov, hribov in čistega zraka. Tako nas je navdušila, da sem Erika prosila, če bi našim članom podaril popust za bivanje v Hiši med brezami.