Danes sem pri prijateljici srečala sošolko iz Gimnazije. Recimo ji Nina. Ženska štiridesetih let, ločena in dva otroka. Nisva vedeli, da se bova srečali in obema je bilo nerodno, kako začeti pogovor. Ali če bi se sploh pogovarjali.
Pa je pogovor stekel, ko smo se začele pogovarjati o neprijaznih prodajalkah v dotični vrtnariji. Kupovala je lonce za rože in vsako leto, ko odhaja, je zgrožena, kako neprijazni ljudje delajo tam. Iskala je korito za rože prodajalci so jovpošiljali od Poncija do Pilata.
Poskuša ostati v Zen stanju in med vsem tem meditira na mantro ostani mirna… Ommm. 🙃Po neuspelih poskusih najti ustreznega prodajalca, ji je prodajaljka celo zabrusila, le kaj to sprašuje njo, ona tega ne ve. Ženska vsa besna, kupi korita in si priseže, da nikoli več ne bo tam kupovala. Že desetič. 🤣
Potem nanese beseda na otroke in partneje. Razlaga, kako je bila izmozgana, ko je kljub partnerju, vse viselo na njej. Organizacija razvoza otrok v vrtec, pobiranhe otrok, popoldanske aktivnosti otrok, gospodinjenje,… Pravi, da se je včasih utrujena že zbudila in ob 7.00, ko je otroke odložila in prišla v službo, bi najraje zaspala za kako uro, da bi sploh lahko začela razmišljati.
Res beda. Ampak največje vprašanje, ki mene tukaj zbode, je, kje je oče? Kaj pa očetov prispevek? Ali on ne more prevzeti skrbi svoje ljubljene in jo razbremeniti? Vsaj nekaj? Kaj je narobe z njim, da ne vidi ljubljene, kako trpi?
Hm…
Pravljica o idiličnem materinstvu se kaj hitro razbline, ko se zbujaš noč za nočjo, hraniš otroka na prsih vsake 4 ure in upaš, da pride mama popoldan, da se spočiješ. Pride pa, če nima ta dan kakega svojega krožka ustvarjanja z glino, meditacije ali ure z osebnim trenerjem iz fitnesa.
Partner te sprašuje, zakaj si vendarle utrujena in slabe volje, kaj si ves dan počela, saj si vendar na porodniški in vendarle imaš čas, da kuhaš, pereš, likaš, pospravljaš…
Ja, morda ne razume, da porodniški dopust NI dopust, ampak plačano delo za materinstvo in nego otroka. Če bi bil dopust, bi spala do 10.00, skuhala kavo, se vsedla na kavč, malo brala, ali šla v hrib, do 15.00 skuhala kosilo in v kombineži čakala moškega svojega življenja. Vsa dišeča, vesela, voljna in še kaj…🤪❤
Ja, on toliko dela, da ti lahko privošči celo prikolico na Krku v kampu. Ja, mimogrede, njegovi ta stari so tam 40 let nazaj kupili parcelo, a ne, in zdaj je treba to izkoristit na polno. Od maja do konca septembra. Vsak vikend in še za dooolg dopust. Ko sodelavki poveš, da greš na morje čez vikend pa je vsa zavistna in brca svojega, češ lej, oni si lahko privoščijo, kaj pa mi? Kaj je s tabo narobe, možek?
Ne ve pa ne, da ti živiš za pakiranje od srede dalje do petka, da boste lahko šli takoj po službi in ob 20.00 pili pivo ob svoji prikolici. Kdo pakira, pere in pripravlja potovalke? Na koncu pa se ti misil na morje in petek obračata v želodcu.
V sredo ti tvoj reče, daj začni že skupaj dajat, beri pripravljat cune, da bomo v petek štartali čim prej. Seveda ti to ponižno sprejmeš, in vse narediš. Crknjena od življenja, obveznosti in obupa, se v petek usedeš v avto in upaš, da bo september čim prej tu. Da se ti mulc ne bo drl v avtu od Kranja do Krka, da se bodo živci malo spočili, in da bo tega brezkončnega potovanja konec. In če slučajno omeniš partnerju, da bi kak vikend ostali doma, ti reče, kako si nehvaležna, da nočeš na morje, ko ti on to omogoča. 😭
Beda…
Na koncu se zlomiš. Tvoj duh se zlomi in duša izprazni. Do konca. In telo obmolkne. Zlomiš se. Ni te več. Ločiš se in ljudje rečejo, kakšna avša, vse ji je dal, hišo, avto, prikolico na morju pa ga je pustila. 💔
Jaz pa mislim. Bogu hvala, da ga je! Duša potrebuje Ljubezen, ne pa stvari. Verjetno bi iskren pogovor ob večernem sprehodu okoli vasi obema prinesel več zadovoljstva in ju bolj napolnil, povezal, kot vsak vikend potovanja v prikolico na morje in nazaj. Človek se mora kdaj pa kdaj ustaviti, zadihati s svojimi pljuči in si podariti Mir. 😇
Ljuba gospa, ne dovoli si te zgodbe, da se zgodi tebi. Zloraba ni samo, kadar te nekdo pretepa, tudi to je zloraba, pritlehna in skrita za prikolico na Krku. Mar Tuhinjske gmajne ne morejo biti dovolj romantične?
Ljubiti drugega, pomeni, da mu pomagaš, ga bodriš in mu ponudiš roko, ko ne zmore. In ko padeš ti, ti bo roko podal tudi nazaj. S pravim prijateljem postajaš boljši človek.
Tako skupaj potujeta kot sopotnika, ljubimca in prijatelja. Tako naj bo! ❤
Dodaj odgovor